Kar sem opazil pri voznikih, in kar lahko vsi uporabimo v vsakdanjem delovanju, je:

• Osredotočenost na trenutek: vozniki so fokusirani le na vožnjo. Kar v danem trenutku ni povezano z njihovim ciljem, jih ne zanima. Razen, če pomaga, da cilj prej dosežejo.
• Predvidevanje in vpogled stanja: vozniki znajo oceniti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Kje je možnost napredovanja oz. zamenjave pasu, da pridobijo prostor in čas. Znajo oceniti, kje se bo kdo vrinil, in ustrezno reagirati. sliši se neverjetno, ampak včasih zgleda, kot da ima voznik oči tudi na hrbtu. V vsakem trenutku ve kaj se dogaja, kje preti “nevarnost” in kje se skriva luknja v nasičeni cesti., polni avtomobilov, tovornjakov, kolesarjev in rikš.
• Mirnost: Nasproti vozeči avto prehiteva v škarje. Ni problema. Voznika mrtvo hladno delata, kar je v danem trenutku potrebno. Situacija je pač takšna kot je. Če se mora šibkejši avto umakniti s ceste, se pač umakne, da lahko močnejši prehiti. Zanimivo je opazovati reakcije voznike. Oz. bolje rečeno odsotnost reakcij. Nič kriljenja z rokami, preklinjanja, “žmirkanja” z lučmi… Enostavno naredijo, kar je v tem trenutku potrebno. Brez odvečnih debat ali razmišljanj, kdo je kriv za situacijo. Ta vtis velja predvsem za sever Indije, medtem ko je na jugu bolj temperamento.
• Upoštevanje nenapisanih pravil: obstajajo napisana in nenapisana pravila. Prometni znaki in prometni režim so podobni, kot pri nas. Vendar sem med potovanjem opazil, da je razlika, če potrobiš 1x ali 2x – voznik v drugem avtomobilu točno ve, zakaj gre, ko sliši trobljo (troblja služi za nakazovanje spremembe pasu, za prehitevanje, za opozarjanje na prihod…). Tudi vožnja iz stranske ceste je lahko zabavna, ko opaziš, da vozniki sploh ne ustavijo, preden se vključijo. Enostavno se ve, da se vozilo na glavni cesti toliko odmaknilo, da se lahko drugo varno priključi.
• Sodelovanje: vozniki imajo cilj, da pridejo do končne destinacije. In na nek način kljub borbi za prostor med sabo sodelujejo, da se lahko promet odvije čimbolj tekoče.