Dolores Cannon in trije valovi prostovoljcev
Izkušnja iz Vipassana meditacije – tudi to bo minilo
V marcu sem doživel izkušnjo Vipassana meditacije. Med 10 dnevno intenzivno meditacijo so se, ob globoki tišini in osredotočenosti, mešale misli, notranji monologi in dialogi, močni občutki in zaznave, spomini iz preteklosti in še kaj.
Komunikacija
Med meditacijo se je vsak posvečal samemu sebi. Med nami ni bilo ne verbalne, ne neverbalne komunikacije. Na prvi pogled tišina morda koga preplaši. Kako naj vzdržim 10 dni brez govorjenja? Kako se dogovoriti za vrstni red v kopalnici (še posebej, če si jo deli 5 oseb), ko imaš omejen čas za umivanje in tuširanje? Ali bom zdržal v tišini? Porajala se je še cela množica podobnih vprašanj. Vendar…
Jaz osebno sem užival v tišini. Nisem čutil potrebe po pogovorih, dialogih, dogovorih ali govorjenju na splošno. Enostavno sem se prepustil dogajanju – spanje, meditacija, prehranjevanje, počitek, kratki sprehodi na dvorišču.
Med celotnim procesom sem opazoval, kako enostavna je lahko komunikacija tudi, če ne govoriš. Kako hitro in učinkovito se tvorijo skriti dogovori in pravila. Pet ljudi je v kopalnici enostavno vzpostavilo red, spoštovanje ter upoštevanje potreb sebe in okolice. Tudi z besednim dogovorom verjetno ne bi mogli doseči stanja, ki smo ga dosegli v tišini in osredotočanju na sebe. Enako pri bujenju, prehranjevanju in ostalih vzporednih dogajanjih v okviru meditacije.
Tudi po končani Vipassani opažam, da so zaznave in osredotočanje bolj intenzivni, ko se bolj posvečam meditaciji… Tudi odzivi so včasih bolj intenzivni. Sem pa zaradi tega bolj ozavestil, da so naša dejanja nekaj, kar res lahko učinkovito kontroliramo, ko smo “sami v sebi” in to stanje tudi sprejemamo.
Čustva in spomin, ki ga nosimo s seboj
Med Vipassano se je v notranjosti dogajalo veliko stvari. Prva dva dni se je večkrat zgodilo, da me je enostavno zmanjkalo. In pri sedenju nisem zdržal več kot pol ure brez premikanja nog in rok. Obenem so prihajali prvi »flashbacki« oz. spomini iz preteklosti. Iz dneva v dan je bilo več drobcev. Veliko spominov se je začasno obudilo.
Začeli so se tudi intenzivni notranji monologi in dialogi. Ki sem jih na začetku preganjal. Bolj, kot sem jih preganjal, močnejši so bili. Po par dnevih sem začel močneje zaznavati in čutiti svoje telo. Od navadnega žgečkanja in srbenja na posameznih delih telesa, do čutenja telesnih vibracij ter čustev (veselje, jeza, žalost, sodbe…) in bolečin. Sedenje je postalo lažje. In ena ura brez premikanja je minila dokaj hitro.
Opazovanje in sprejemanje emocij
V določenem trenutku so se odprle tudi nekatere emocije, ki jih nosim globoko v sebi. Zanimivo je bilo opazovati samega sebe, ko sem opazoval in sprejemal te emocije. Takrat začutiš, kaj nosiš v sebi in zakaj včasih reagiraš tako, kot reagiraš. In lepo je videti, ko zaznav in emocij ne ocenjuješ. Niso ne dobre, ne slabe. Enostavno so. Tukaj in zdaj.
In to je eno od pomembnih sporočil Vipassane. Ni specialnih zaznav in emocij, ki naj bi jih odkrili oz. bi jih morali začutiti. Vsaka zaznava in emocija je enako pomembna. In vsaki posvetimo nekaj časa ter jo opazujemo. Potem pa gremo naprej.
Zaznave in občutki me spremljajo tudi na zvočni kopeli. Deležen sem jih, ko igram. In deležni so jih tudi udeleženci zvočne kopeli. Z udeležbo na Vipassani sem dobil dodaten vpogled v zaznave in v njihovo opazovanje in sprejemanje.
Biti v umu in iskanje praznine
Dvom je en »sovražnikov«, ko se lotimo Vipassana meditacije. In pri meni je bilo kar nekaj dvomov. Posebej, ker se um ni in ni umiril. Bilo je veliko več notranjih dialogov, kot sem pričakoval. In trajali so zelo dolgo. Praznine pa od nikoder. V nekem trenutku sem celo razmišljal in se spraševal, ali ta način meditacije pri meni sploh deluje. Ali bom en od tistih, ki bodo po koncu meditacije še bolj v umu, kot pred prihodom?
Tudi obširna navodila S.N. Goenke (preko avdio posnetkov) so v določenem trenutku povzročila dvom in jezo. Zakaj toliko navodil? To ni normalno. A se hecajo? Kako naj vse to predelam in naredim (natančno skeniranje telesa v skladu z navodili)…
Je pa v določenem trenutku nastal prelom. Vsega je bilo preveč. Preveč navodil, preveč misli, preveč notranjih dialogov. Um enostavno več ne zmore… In se umiri. In to je to :).
Tudi to bo minilo
Ta stavek je del zgodbe o darovanju, o oklepanju, o dobrih in slabih časih. O dnevih, ki nam prihajajo na pot. O našem počutju. O bogastvu in revščini.
Nič ni večno. Smo veseli ali žalostni. Bogati ali revni. Obstajata jesen ali pomlad. Nekdo se rodi in nekdo umre.
Vsak trenutek, vsak dogodek, vsaka zaznava, vsako čustvo, vsako stanje. Vse enkrat mine in se spremeni. In tudi to bo minilo.
PS: zgodba o Vipassani se bo v obliki zapisov še nadaljevala, saj čutim, da bo nekatere zadeve potrebno še izraziti in deliti v primerni obliki. Zapis je moje videnje in razumevanje Vipassane na podlagi izkušnje, ki sem jo imel z meditacijo in se lahko razlikuje od uradne razlage ali pogledov, ki jih imajo drugi udeleženci.
Podobni prispevki
