Po medvedovih stopinjah

Pohod, ki ga zmore (skoraj) vsak

Preteklo soboto sem se udeležil pohoda po medvedovih stopinjah. Pohod je potekal v osrčju kočevskih gozdov, kjer se lahko umakneš v naravo in začutiš prvinskost, ki nam manjka v »civilizaciji«. NE, medvedov nismo srečali. Na žalost (ali na srečo) so se umaknili pred pohodniki.

Pred pohodom sem razmišljal – 62 km, saj to pa bi šlo. Na srečo smo se odločili za 32 km dolgo pot, ki je bila kar zajeten, ampak prijetno prebavljiv zalogaj. Več o pohodu tukaj.

Vse skupaj se je začelo ob 4. uri zjutraj, ko je bilo treba vstati in se odpraviti proti Kočevju. Prvi pohodniki so takrat že pričeli s potjo (mi smo se jim pridružili malo pred 6. uro). Prva izkušnja s poti – rana ura, zlata ura. Sicer je ob 4:30 še temno in mrzlo, vendar doživiš lep sončni vzhod.

Tako enako – pa tako raznoliko
Vsak gozd med potjo ima drugačno zgodbo in podobo. Izmenjavanje svetlobe in teme. Glasnega ptičjega petja in tišine, ki jo zaslišiš. Na trenutke – krajše ali daljše – tudi sam utihneš in se prepustiš tišini. So pa trenutki, ko začutiš željo in potrebo po delitvi vtisov in misli z ostalimi. Med potjo smo si tako lahko vzeli čas tudi za notranji razmislek. Lahko pa smo se pogovorili in delili svoje vtise, misli, strahove, želje in ostalo, kar nam je prišlo na misel.
Čeprav je bilo veliko pohodnikov, smo se časovno porazdelili na poti. Zato smo večino poti lahko uživali v samoti in začutili prostornost gozda.

Zapuščina prednikov
Med potjo smo naleteli na zapuščeno vas Pugled iz 16. stoletja. Pričakali so nas kamniti ostanki hiš in cerkve. Kamnite terase, ki so kljub zobu časa ohranile obliko. V bližini vasi smo se spomnili tudi bližnje preteklosti, saj so tam potekali boji med 2. svetovno vojno (spomenik, posvečen Miranu Jarcu). Iz preteklosti v sedanjost – vas je ostala radodarna in nas povabila, da si vzamemo čas za počitek. V redkem okoliškem gozdu pa je vabil čemaž, ki sem se ga z veseljem najedel (odličen je tudi brez dodatkov).

Pot, kot življenje
Sama pot je včasih prav spominjala na vsakdanje življenje. Začetek, poln energije. Hoja z zanosom in občutek, to pa bo lažje, kot je bilo pričakovati. Med potjo pa se pojavijo ovire. Dolg hrib, ki se kar ne neha. Utrujenost. Želja, da se vse skupaj takoj konča. Hoja iz trme. Počitek, ki da novo energijo. Ostali pohodniki, ki se ti nekako pridružijo na poti. Ti pa komaj čakaš, da se poti spet ločijo. Menjavanje gozda in travnikov. Kapljice dežja in sonce, ki se izmenjujejo. Ti pa si hvaležen za oboje.

Pozorno sprehajanje

Pozorno sprehajanje je zame doživetje čarobnosti narave, napolnitev baterij, tudi duhovna hrana. Med pozornim sprehajanjem začutimo in občutimo samega sebe. In svoj notranji mir.
Danes ne bom omenjal čuječnosti in sebstva, saj opažam, da sta ta dva izraza vse bolj zlorabljena v marketinške namene in postajata še en v množici “duhovnih” izdelkov.

Sam hodim v naravo zaradi sprostitve, opustitve preobilice misli, rekreacije, druženja, ohranjanja in pridobivanja kondicije. Pa tudi zaradi lepih razgledov in miru na vrhu hriba. Sprehajam se po gozdu, hribih, ob jezerih in morju, da začutim sebe in si odgovarjam na določena vprašanja. Med pohodi in sprehodi začnejo delovati tudi »možgančki«, zato lahko dobim kakšno dobro idejo.

Ob sprehodih se učim spremljati naravo. Gledati, poslušati in občutiti, kaj se dogaja okrog mene. In kaj se dogaja v meni.

Slovenska romarska pot?

Med potjo sem se spet spraševal, zakaj naše notranje in romarske poti vodijo v tujino? Še posebej popularen je španski Camino.

Zakaj v Sloveniji ne povežemo poti, kot so Medvedove stopinje, pot Martina Krpana ter ostalih poti. Zakaj ne naredimo romarske poti, kjer bi se ljudje podali na svojo notranjo pot za več dni ali tednov. In bi lahko na poti tudi prespali v manjših kočah oz. prenočiščih. Na teh poteh bi lahko razmislili, se prepustili in še kako drugače sprostili.

Vem, da imamo vseslovensko pešpot, planinske poti, vendar to ni enako. Prostor je tudi za romarje oz. pohodnike. In morda je čas, da se poti povežejo. Na poteh pa se postavijo točke, ki bodo povezovale tudi ljudi na poti.

Podobni prispevki